90 milijonov, ki čakajo: kdo v resnici uporablja denar za dolgotrajno oskrbo?

Medtem ko se državljani soočajo z vse daljšimi čakalnimi vrstami v zdravstvu in še vedno čakajo na dejansko zaživelo dolgotrajno oskrbo, je v javnih financah odmeval nenavaden premik. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je sredi januarja ministrstvu za finance nakazal kar 90 milijonov evrov depozita – poteza, ki odpira več vprašanj kot odgovorov.

Kot piše Peter Jančič, je bilo nakazilo izvedeno 16. januarja 2026, uradno kot vplačilo depozita v enotni zakladniški račun države. Gre za izjemno visoko vsoto, še posebej v času, ko se v zdravstvu varčuje, obseg storitev omejuje, sistem dolgotrajne oskrbe pa kljub dodatnim prispevkom še vedno ne deluje v praksi.

Denar je, storitev ni?

Od lanskega leta zaposleni in upokojenci vplačujejo nov prispevek za dolgotrajno oskrbo, ki naj bi zagotovil pomoč starejšim, invalidom in drugim, ki ne zmorejo več samostojnega življenja. A na terenu se malo spremeni: številni upravičenci še vedno čakajo na izvajalce, informacijske rešitve in jasne postopke.

V tem kontekstu se pojavlja ključno vprašanje: ali je del teh sredstev zdaj parkiran pri ministrstvu za finance, namesto da bi bil porabljen za storitve, za katere je bil zbran?

Vlada pod pritiskom izdatkov

Čas nakazila ni naključen. Država je morala v zadnjih mesecih najti dodatna sredstva za izplačilo zimskih dodatkov v javnem sektorju in za občuten, 16-odstotni dvig minimalne plače. Oboje so odhodki, ki v proračunu niso bili vnaprej načrtovani.

Kot piše Jančič, se zato poraja dvom, ali je bil depozit ZZZS dejansko uporabljen kot likvidnostna pomoč državi v času povečanih izdatkov, četudi formalno ostaja v okviru sistema enotnega zakladniškega računa.

Med zakonom in zaupanjem

Pravno gledano je ravnanje lahko skladno s fiskalnimi pravili. Politično in družbeno pa odpira občutljivo vprašanje zaupanja. Državljani plačujejo nov prispevek z jasnim pričakovanjem: boljšo oskrbo na domu, več mest v domovih za starejše, hitrejši dostop do pomoči.
Ko se v javnosti pojavi podatek o 90 milijonih evrov, ki mirujejo na državnem računu, se to pričakovanje hitro spremeni v dvom.

Na papirju je vse urejeno: računi se zapirajo, postavke se prenašajo, bilance se lepšajo. V resničnem življenju pa starejši še vedno čakajo na pomoč, družine na razbremenitev, sistem na zagon.

Če lahko 90 milijonov evrov v hipu spremeni naslov in lastnika, a ne more spremeniti vsakdana tistih, ki so zanj plačevali, potem to ni več le vprašanje javnih financ. To je vprašanje odgovornosti. In to je vprašanje, na katerega bo morala politika odgovoriti, ne na računih, temveč pred ljudmi.

Avtor članka: Jan Gajšek