Je tudi Janković "GOTOF"?

Uvedba novega parkirnega režima v ljubljanskem Štepanjskem naselju je v začetku leta 2026 sprožila val nezadovoljstva med prebivalci in ponovno odprla vprašanje razmerja med lokalno oblastjo, upravljanjem javnega prostora in politično odgovornostjo izvoljenih funkcionarjev. Ukrepi, ki jih Mestna občina Ljubljana utemeljuje kot nujne za zagotavljanje reda in večje dostopnosti parkirnih površin za stanovalce, so v javnosti naleteli na odpor, ki po svoji intenzivnosti in simboliki spominja na dogajanje v Mariboru v letih 2012 in 2013, ko so protesti zaradi uvedbe radarjev privedli do odstopa takratnega župana Franca Kanglerja.

Novi režim in razkol v soseski

V Štepanjskem naselju je Mestna občina Ljubljana uvedla sistem dovolilnic in plačljivega parkiranja z namenom, da bi omejila dolgotrajno parkiranje nerezidentov in povečala dostopnost parkirnih mest za stanovalce. Po uradni razlagi gre za poskus urejanja javnega prostora in spodbujanja bolj trajnostnih oblik mobilnosti.

Del prebivalcev pa ukrep razume drugače. Opozarjajo, da nova pravila ne rešujejo osnovnega problema pomanjkanja parkirnih površin, temveč uvajajo dodatno finančno in administrativno breme. Nezadovoljstvo se ne izraža le v pritožbah in javnih razpravah, temveč tudi v bolj radikalnih oblikah odpora, ki kažejo na poglobljen razkol med lokalno skupnostjo in mestnimi oblastmi.

Anonimni prebivalec Štepanjskega naselja za Iniciativo: "Nastradali smo predvsem rezidenti. Plačujemo drage dovolilnice, parkirnih mest pa ni. Sam delam nočne izmene in ko zjutraj pridem domov, prostega mesta ni. Veliko jih zasedejo tudi dnevni migrantje. Janković bo moral to urediti, drugače ne bo dobro."

So naslednje Fužine?

Med Ljubljančani se v zadnjem času vse pogosteje sliši, da uvedeni parkirni režim ne bo ostal omejen zgolj Štepanjsko naselje, temveč bi se lahko v prihodnjih mesecih razširil tudi na območje Fužin. Kljub temu pa že same govorice o morebitni širitvi ukrepov vplivajo na razpoloženje v širši javnosti in krepijo občutek negotovosti glede dolgoročnih načrtov mestne oblasti, ki jo vodi ljubljanski župan Zoran Janković, ter ponovno odpirajo vprašanje transparentnosti in dialoga med občino in prebivalci.

Primerjava z Mariborom

Razprava v Ljubljani pogosto obuja spomin na dogajanje v Mariboru pred več kot desetletjem. Takrat je uvedba stacionarnih radarjev sprožila množične proteste, ki so prerasli prvotno prometno tematiko in postali simbol splošnega nezadovoljstva z lokalno politiko. Dogajanje se je končalo z odstopom takratnega župana Franca Kanglerja in ostalo v spominu kot primer, kako lahko tehnični ukrepi postanejo sprožilec političnega preobrata.

Čeprav razmere v Ljubljani niso primerljive po obsegu in intenzivnosti, je vzporednica v občutku dela prebivalcev, da se odločitve sprejemajo brez zadostnega vključevanja lokalne skupnosti. V ospredju je vprašanje zaupanja: ali oblast oz. v tem primeru Zoran Janković res deluje v interesu ljudi ali predvsem v okviru lastne vizije upravljanja mesta in lastnih interesov.

FOTO: Mia Media

Parkiranje kot ogledalo mestne politike

Primer Štepanjskega naselja in morebitne spremembe na Fužinah kažeta, da parkiranje v sodobnih mestih ni zgolj tehnična ureditev, temveč simbol širšega razmerja med oblastjo in prebivalci. Gre za vprašanje, kdo odloča o javnem prostoru, na kakšen način in s kakšno stopnjo soglasja tistih, ki v tem prostoru živijo.

Izkušnja Maribora ostaja opomnik, da lahko navidezno administrativni ukrepi hitro prerastejo v politično krizo, če se v javnosti utrdi občutek izključenosti in nepravičnosti. Prav v tem kontekstu se vse pogosteje pojavlja tudi vprašanje, ali bi moral ljubljanski župan Zoran Janković v primeru poglobljenega in dolgotrajnega konflikta s prebivalci razmisliti o ponudbi svojega odstopa.

Napetosti so dodatno dobile konkreten in zaskrbljujoč izraz tudi v noči na danes, ko so bili v Štepanjskem naselju uničeni trije parkomati, kar razpravo o parkirni politiki iz ravni besed in argumentov znova potiska v polje dejanj in simbolnih sporočil.

Ali bo Ljubljana našla pot do dialoga in kompromisa ali pa bo parkirna politika postala dolgoročen vir napetosti, bo v veliki meri odvisno od pripravljenosti mestne oblasti, da poleg ciljev trajnostnega razvoja enakovredno upošteva tudi vsakdanje potrebe svojih prebivalcev.

V tem smislu parkiranje ni le vprašanje avtomobilov in črt na asfaltu, temveč ogledalo demokratičnega odnosa med mestom in njegovimi ljudmi.