Smo mladi v Sloveniji pozabljeni?

Kot mlad si to vprašanje zastavljam vedno pogosteje. Ne zato, ker bi si želel jamrati, ampak ker imam občutek, da se med političnimi obljubami, statistikami in dolgoročnimi strategijami na mlade pogosto preprosto pozabi. Ko poslušam razprave o prihodnosti države, imam občutek, da smo mladi omenjeni predvsem kot številka ali kot nekdo, ki bo “enkrat” pomemben ne pa kot generacija, ki že danes živi posledice odločitev, sprejetih brez nas.

V Sloveniji nas je mladih vse manj. Delež mladih v prebivalstvu se že desetletja zmanjšuje, kar pomeni, da je naš glas vse tišji. To se čuti tudi v praksi. Ko se sprejemajo ključne odločitve, imam občutek, da so v ospredju interesi starejših generacij, kar je razumljivo v starajoči se družbi, a hkrati problematično. Manj mladih pomeni manj politične teže, posledično pa tudi manj posluha za naše težave.

Ena prvih realnosti, s katero se kot mlad človek srečam, je trg dela. Od nas se pričakuje, da bomo fleksibilni, prilagodljivi in ambiciozni, hkrati pa se pogosto soočamo s pogodbami za določen čas, prekarnim delom in negotovimi prihodki. Plače so nizke, še posebej na začetku kariere, in pogosto ne zadoščajo niti za osnovno samostojno življenje. Težko je načrtovati prihodnost, če ne veš, ali boš čez pol leta sploh še imel službo.

Stanovanjska problematika je zame in za mnoge moje vrstnike ena največjih frustracij. Samostojno stanovanje se zdi skoraj nedosegljiv cilj. Večina mladih še vedno živi pri starših, ne zato, ker bi si to želeli, ampak ker si drugače preprosto ne moremo privoščiti življenja. Cene nepremičnin in najemnin so visoke, plače nizke, stanovanjske politike pa se razvijajo prepočasi. Ob tem imam občutek, da se od nas pričakuje potrpežljivost, medtem ko leta minevajo.

Vse to pušča posledice tudi na duševnem zdravju. Negotovost, pritisk, primerjanje z drugimi in strah pred prihodnostjo niso redkost. Kot mladi pogosto slišimo, da “bo že bolje”, a v praksi se pogosto počutimo sami v sistemu, ki od nas veliko zahteva, malo pa nudi nazaj. Dostop do psihološke pomoči je omejen, čakalne dobe dolge, o svojih stiskah pa mnogi še vedno težko spregovorijo.

Posebej me skrbi tudi politična zastopanost mladih. Veliko mojih vrstnikov se ne udeležuje volitev, ker imajo občutek, da njihov glas ne šteje. Ta občutek razumem. Redko vidim, da bi bili mladi resno vključeni v procese odločanja, še redkeje pa, da bi se politike oblikovale z mislijo na našo realnost. Ko ni občutka vpliva, izgine tudi motivacija za sodelovanje.

Ali smo mladi v Sloveniji torej pozabljeni? Morda ne namerno, a občutek zapostavljenosti je zelo resničen. Ne iščemo posebnih privilegijev, želimo si le poštenih možnosti: dostojnega dela, dostopnega stanovanja, podpore pri duševnem zdravju in priložnosti, da sodelujemo pri soustvarjanju družbe. Mladi nismo samo prihodnost, smo sedanjost. Če nas družba ne bo začela jemati resno danes, bo jutri prepozno.

Avtor: L.S.